Tabor »100 ljudi 100 čudi«                                                                      07.11.2012

V šolskem letu 2011/12 smo na delavnicah med drugim sestavljali slogane proti diskriminaciji. Mentorica, pedagoginja Alenka Fajfar Gnezda je povedala, da bo naše izdelke poslala na natečaj, toda takrat temu nisem posvečala preveč pozornosti. Pred mesecem dni pa je nenadoma prispelo obvestilo o nagradnem taboru v Poreču. Če bi povabilo sprejela (seveda sem ga, sicer pač ne bi brali tegale), naj bi odšla na začetku jesenskih počitnic, spremljali pa naj bi me pedagoginja Alenka Fajfar Gnezda in učiteljica Bernarda Avsenik.

Iz končne postaje šestice na Dolgem Mostu, smo se ob pol osmih zjutraj odpeljali z zelo udobnim avtobusom. Če predpostavimo, da sem bila ob tisti uri že dovolj prisebna za zaznavanje okolice še s čim drugim kot z ‘avtomatikom’ (odličen način, da zjutraj možgani lahko odspijo še dve rundi pred poukom J), potem sem na nasprotni strani avtobusa ob oknu (v natanko isti poziciji kot jaz J) opazila punco, ki je prav tako prišla edina iz svoje šole in se je pozneje izkazala za zelo dobro prijateljico.

Prvi dan tabora pravzaprav nismo počeli nič posebnega. Prejeli smo identifikacijske kartice, programe in majčke s kratkimi rokavi z napisom (nihče ni predvideval, da vreme ne bo primerno?), poleg tega pa sta bila v vrečki tudi zvezek in kemični svinčnik. V sobi sem se znašla prav s tisto punco iz avtobusa, Tricio, in dvema dekletoma, ki sta napisali najbolj drzen slogan (Vsi smo goli pod oblekami), Tino in Brino. Po krajšem zanimivem nagovoru (oh, koga zafrkavam, to je bil dolgočasni del, ampak sem vljudna), smo imeli neke vrste prvo delavnico – svoje slogane smo napisali na liste papirja, ki smo jih pozneje nalepili na steno šotora. Prav tam smo se zbrali ob osmih zvečer za »Multi-kulti« večer, kjer smo si med sabo podarili predmete, ki so predstavljali naš kraj in smo jih morali prinesti s sabo.

Pravo dogajanje se je začelo v soboto zjutraj, ko so v veljavo stopili barvni listki, ki so določali pripadnike štirih skupin. Moja skupina, rumena, je najprej spoznala strip. Mogoče sem pristranska, ker tako ali tako 99% mojih prostočasnih aktivnosti vsebuje svinčnik in radirko, toda ta delavnica mi je bila najbolj všeč od vseh. Simon Sanda je predstavil način risanja in vaje za roko ter pokazal nekaj hrvaških in slovenskih stripov. Najboljši del je bilo odkritje, da je delavnico pripravil, tako kot se spodobi in prinesel dovolj svinčnikov, več kot eno radirko (!J) in celo vsakemu udeležencu svoj šilček. Na uri mi je uspelo sestaviti zgodbo in nakracati osnovo (pa kje so organizatorji videli človeka, da bo v 45 minutah spravil skupaj dober strip), končala pa sem ga zvečer pred spanjem (okej, ponoči pred spanjem… nekaterim je šla meni nujno potrebna osvetlitev na živce).

Vmes sta se zgodili še dve manjši zadevi: gledališka delavnica (povezovanje s soigralci, razmišljanje še o kom drugem razen o sebi in druge za odnose pomembne stvari, toda ne maram se izpostavljati (obstajajo izjemne situacije!)), ki sta jo vodili dve odlični in zelo prijazni igralki. Druga zadeva pa je bil izlet na Hum, ki naj bi bil pravzaprav pohod, vendar je preveč deževalo. Avtobus nas je na koncu odložil pri gradu, ker se noter pač nismo mogli peljati. Potem nas je malo prepihalo, zmočilo (pelerin(ic)e gor ali dol), izvedeli smo pa kup zanimivih stvari o glagolici in skupni zgodovini Hrvatov in Slovencev.

Zadnji dan sta se odvili še preostali dve delavnici. Na prvi, »BoomBoom«, smo vse skupine – vsaka s svojo pesmico – sestavile glasbeno zgodbo o hrvaški deklici, ki je srečala slovenskega fanta. Uporabljali smo »boomwhacke« – plastične palice različnih dolžin, ki so neke vrste uglašene bobnarske palice. Delavnica »Ponosno različni« je prispevala k sprejemanju drugih in sebe, takih kot smo. Stali smo za svojimi slabimi navadami (dobesedno, saj smo morali vstati iz kroga in z drugim stoječim zamenjati svoje mesto, če smo slučajno zaslišali trditev, ki je veljala za nas), predstavili našo različnost v živi sliki tako, da je vsak od nas predstavljal enega od elementov celote, preverili svojo (ne)sposobnost opazovanja sogovornikov in v igrici izvajali tudi pantomimo.

Po kosilu in pakiranju (=dolgotrajnem iskanju mojih stvari na minskem polju, kjer je par bomb že eksplodiralo, naša soba namreč ni bila zelo urejena J) je potekla še zaključna prireditev, kjer smo predstavili svoje delo in glasovali za najboljši slogan. Na nek način smo zmagale me štiri »cimre«, saj sta slogan napisali Brina in Tina, oblikovali pa sva ga Tricia in jaz J. Nato smo poslušali še zaključni govor. Dve uri prej kot načrtovano smo se odpeljali proti domu. Tukaj je potrebno omeniti tudi dejstvo, da smo na zaključni prireditvi vsi nosili naše kratke majčke, v Ljubljani pa je snežilo J.

Imela sem se zelo dobro. Spoznala sem prijateljice (še posebno eno J), ki jih ne bom tako hitro spustila iz rok. Naučila sem se kar nekaj novega in se tudi pošteno zabavala. Odličen začetek kot ponavadi prekratkih počitnic!

IMAG0816 IMAG0835
IMAG0863 IMAG0867
IMAG0869 IMAG0870
IMAG0883

Ela Bogataj Stopar