Šolsko leto 2009/2010
Mentorji: Maja Novljan, Alenka Fajfar Gnezda, Samo Jamšek, Marjan Rode
Tabor za nadarjene učence je potekal od torka, 18. maja do četrtka, 20. maja 2010 v Elerjih oziroma tudi Jelarjih pri Hrvatinih. Udeležilo se ga je 23 učencev, večinoma iz sedmega in osmega razreda. Ta oblika dela z nadarjenimi poteka že tretje leto, vselej na isti lokaciji. Temeljni cilji so urjenje socialnih veščin, za kar je oblika tabora, kjer so učenci nekaj dni skupaj s svojimi mentorji, zelo primerna. Na tabor so povabljeni tudi mentorji različnih strokovnih področij. Letos sta se ga udeležila Samo Jamšek, ki poučuje naravoslovne predmete ter Marjan Rode, ki poučuje družboslovne predmete. Prvi mentor je lahko izkoristil pogoje dela v naravi, drugi pa je učencem omogočil spoznavanje preteklosti zaledja Trsta, predvsem s stališča nacionalne problematike 20. stoletja na kraju samem.
Učenci so po prepričanju mentorjev uspešno dosegli predvidene cilje. Pri tem je treba izpostaviti ne samo njihovo nadarjenost za razna področja, pač pa tudi njihov pozitiven odnos do dela, do sošolcev in mentorjev, kar odseva pozitivno naravnanost, ki jo prinašajo od doma.
DELAVNICE ZA URJENJE SOCIALNIH VEŠČIN
Mentorici Alenka Fajfar Gnezda in Maja Novljan
|
|
V delavnicah za urjenje socialnih veščin so se učenci poskusili v spoznavanju skritih pravil, opazovanju in prepoznavanju neverbalne komunikacije, spoznavanju vedenja posameznika v skupini, osveščanju in zavedanju lastnih vrednot. Učili so se argumentiranja svojih mnenj in zagovarjanja stališč. Vadili so kreativno reševanje problemov.
Sebe, svoje odnose so predstavili v obliki rimanih sestavkov, v katere so morali vplesti naključno izbrane in dodeljene besede.
| Naključno izbrane besede: omara, miza, dolgočasiti se, grd | Naključne besede: peti, zabit, veja, mraz | Naključne besede: delovanja, stopnica, poreden, kričati | Naključne besede: roža, debel, avto, zafrkavati se |
| Ela BogatajBomba je treščila v mojo omaro miza pisalna enaka ji je. Enaki ostajata leta in leta, ker pri pospravljanju dolgočasim se. Misel normalna je, > da knjižna polica pospravljena bo, a če kdor koli tja se ozre vidi knjigo grdo strgano. Vse ostale so se zbrale v omari in na mizi zmešnjava pokrita s plahto je. Taka pač sem vse bi storila, da mi ne bi bilo potrebno pospravljat. |
Ana HeberleJaz sem oseba, ki rada pojem, se rada nasmeje, rešuje težave tuje in svoje. Obožujem poletje in spomladansko cvetje manj ljuba mi je zima, ko mraz lomi veje in se pri tem prav zabito smeje. Rajši od mraza imam sonce – sonček je lep! poleg mraza pa ne maram hinavskih oseb. |
Tjaša SkubicRada kričim, ko po toboganu drvim pri meni je pravica taka kot stopnica moja delovanja kot velika so priznanja sem res radovedna kadar sem poredna. |
Ana KodermanNekoč je ona živela,čeprav ni rada plela, je rože rada imela, zraven je pela o zafrkavanju, o plavanju o tehnologiji, o vožnji avta – čudežni misiji in o psu debelem – prijaznem in veselem. To je ona posebna s čudaškimi navadami. |
| Naključne besede: stol, tla, ubiti se, čudaški | Naključne besede: vlak, gnil, pretepati, mačka | Naključne besede: klopca, slon, berem, poraščen |
| Nataša TaškovO kako lepo bi to bilo, če se učiti ne bi dalo, to si mislim, ko grem domov in se usedem na svoj stolTe čudaške snovi, ki se jih človek vsak dan uči od tega kar slabo mi je, da bi najraje ubila se.Oh, saj ni tako hudo, saj potem imam prosto pa pomislim kaj bi bilo, če se učiti ne bi daloČe pa človek nič ne ve, potem mu prav nič ne gre saj znanje dobro je torej se mi le ni treba ubiti se. |
Daša PokrajčevičJst sm po horoskopu velka mačka za pretepanje se mi ful kvačka.V prihodnosti upam, da me ne bo gnil vlak zbiu, kr če ne bo zanimiu. |
Tala KordišSem Tala vedno nasmejana rada na klopci berem in se smejem, rada imam živali, kot so poraščen pes, slon in konj se z njimi zabavam in v morju zabavam. |
|
|
Izvedli so delavnico izdelave stripa v okviru šolskega projekta Povej, na temo medvrstniškega nasilja.
V času bivanja so učenci sami poskrbeli za prehrano skupine in urejenost notranjih in zunanjih prostorov, s čimer so se navajali na samostojnost pri opravljanju gospodinjskih opravil.
NARAVOSLOVNA DEJAVNOST
Mentor Samo Jamšek
V okviru tabora za nadarjene v Elerjih so bile za učence izpeljane naravoslovne delavnice, kjer so učenci poglabljali in izpolnjevali zanje, ki so ga osvojili na rednih urah pouka. Izpeljane so bile naslednje delavnice:
1. Prstni odtisi
Spoznavanje ene od forenzičnih metod odkrivanje prstnih odtisov s pomočjo joda.
2. Učinek tople grede
Ugotavljanje, zakaj je v rastlinjaku (topli gredi) temperatura zraka večja kot v njegovi okolici ter primerjava z Zemljinim ozračjem in problemom globalnega segrevanja. Spoznavanje toplogrednih plinov, njihove vloge pri globalnem segrevanju in glavnih virov toplogrednih plinov.
3. Balon v plastenki
Poglabljanje temeljnih znanj o vakuumu ter tlaku plinov in tekočin na primeru napihnjenega balona v plastenki. Učenci so morali poiskati najustreznejšo razlago za pojav, ko se napihnjen balon v plastenki ne sprazni, kljub temu, da ga ne zavežemo njegove odprtine. Poleg tega so morali ugotoviti kako sploh napihniti balon v plastenki. Učenci so poleg delavnic spoznavali tudi okoljske probleme (ozonska luknja in globalno segrevanje) ter na to temo izdelali dva plakata, ki se bosta uporabljala kot učni pripomoček v razredu pri urah naravoslovja oz. kemije.
|
|
ZGODOVINSKA DELAVNICA
Mentor Marjan Rode
NACIONALNA PROBLEMATIKA V ZALEDJU TRSTA OD KONCA 19. DO ZAČETKA 21. STOLETJA
Za to kratko raziskovalno nalogo so bili učenci razdeljeni v dve skupini. Starejša skupina 8. in 9. razred je zastavljeno problematiko pregledala s pomočjo strokovne in učbeniške literature. Mlajša skupina, učenci 7. razreda, pa so opravili terensko delo in risanje grafov iz pridobljenih podatkov. Končni cilj je bil ugotoviti spremembe v nacionalni strukturi ožjega območja Elerjev, ki je petkrat menjalo državno pripadnost v ne polnih sto letih.
Delo je potekalo na sledeč način: v obeh skupinah so se učenci z mentorjem najprej pogovorili o poznavanju nacionalne problematike tega področja. Učenci osmega, predvsem devetega razreda so že na urah zgodovine okvirno spoznali obravnavano problematiko. Učenci sedmega razreda so potrebovali več razlage.
Sledilo je oblikovanje raziskovalnega vprašanja, ki so ga učenci zastavili kot ‘Ali so spremembe državne pripadnosti tega področja bistveno vplivale na številčno razmerje med Slovenci, Italijani in pripadniki drugih narodov, ki so živeli/živijo na teh tleh?’
Iz dotedanjega poznavanja problematike so učenci postavili hipotezo: Državna pripadnost in politika držav do nacionalne pripadnosti je spreminjala nacionalno sliko v neposrednem zaledju Trsta od konca 19. do začetka 21. stoletja.
Za izdelavo teoretičnega uvoda so bili učenci osmega in devetega razreda razdeljeni v štiri skupine. Te skupine so obdelale sledečo problematiko:
1. skupina (Daša Pokrajčević, Kaja Stradovnik, Blaž Potočnik) določitev obsega obravnavanega področja ter spremembe meje v obravnavanem času.
2. skupina (Matija Šteblaj, Nataša Taškov, Ana Koderman) gospodarski pomen, s poudarkom na prometnih povezavah, ki so potekale od morja v notranjost.
3. skupina: (Ana Heberle, Tala Kordiš, Nina Kolovič) nacionalna politika držav, ki so zasedale obravnavani prostor.
4. skupina: (Tim Ključevšek, Ana Kregar, Rebeka Kropivšek Leskovar) šolstvo na obravnavanem področju.
|
|
A Teoretični del
Področje, ki smo ga obravnavali, smo omejili kot prostor zaledja Trsta, med Spodnjimi Škofijami in Dekani. Ta prostor je v devetnajstem in začetku dvajsetega stoletja sodil v okvir Avstrije oziroma Avstro-Ogrske države. Aprila leta 1915 je Italija iz tabora trozveze prestopila v tabor antantnih sil. V kratkem je napadla bivšo zaveznico Avstro-Ogrsko in začela osvajati njeno ozemlje. Korak za korakom se je avstro-ogrska armada umikala in končno obstala ob reki Soči. Tu je italijanska vojska novembra leta 1917 doživela zlom, umaknila se je do reke Piave. Vse to Avstro-Ogrski ob koncu vojne ni pomagalo. Svetozar Borojević je moral razpustiti svojo armado in italijanska vojska se je novembra 1918 nevarno približala Ljubljani.
Na pariški mirovni konferenci leta 1919 je Italija kot ena od zmagovalk prve svetovne vojne postavila zahteve iz londonskega sporazuma, ki so ji obljubljale vzhodno jadransko obalo. Jugoslavija, ki so jo antantni voditelji razumeli tudi kot povečano Srbijo, sicer članico antante, je lahko delno oporekala italijanskim zahtevam. Končno odločitev o meji med Jugoslavijo in Italijo so velesile prepustile obema državama. Ti dve sta se leta 1920 v Rapallu dogovorili, kje bo potekala meja. T. i. rapalska meja je ločila velik del Slovencev od matičnega naroda, saj je potekala od današnje tromeje na Peči proti Logatcu in na reški zaliv. Obravnavano področje je tako v celoti prišlo pod Italijo in v njej živelo od leta 1918 do 1945.
Leta 1945 je bil obravnavani prostor dodeljen coni A, kot delu bivše Julijske krajine, ki so jo upravljali Anglo-Američani. Leta 1947 je bil na pariški mirovni konferenci sprejet sklep o ustanovitvi Svobodnega tržaškega ozemlja, državice, ki ni pripadla ne Italiji ne Jugoslaviji. Južni del STO-ja je pripadel coni B, ki jo je nadzorovala jugoslovanska vojska. Severni del tega prostora (Trst in njegovo ožje zaledje) pa coni A, ki jo je nadzorovala anglo-ameriška vojska.
Oktobra 1954 sta Italija in Jugoslavija podpisali londonski memorandum po katerem je cona A pripadla Jugoslaviji, cona B z ozkim pasom cone A (njen južni del v širini slabega kilometra, od morja, južno od Lazareta do Bazovice) pa Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Slovenijo potrjena leta 1975 z osimskimi sporazumi. Takrat se je vzpostavila dokončna državna meja, ki je tudi po letu 1991, po nastanku samostojne Slovenije, ostala na istem mestu.
Gospodarski pomen obravnavanega področja mora najprej poudariti pomen Trsta, največjega severno jadranskega pristanišča vse do druge polovice dvajsetega stoletja. Trst je igral pomembno prometno povezavo habsburških ozemelj s svetom. V njem je delovala velika ladjedelnica, njegov pomen se je povečal z izgradnjo južne železnice, ki je imela dve skrajni točki: Dunaj in Trst (1857). 1849 je bila zgrajena telegrafska povezava. Cvetela je trgovina in manufakturne ter obrtne dejavnosti. Mesto je bilo magnet okoliškim prebivalcem, kamor so se v času gospodarskega vzpona množično priseljevali. Okoliškim prebivalcem je pomenilo možnost prodaje njihovih izdelkov (npr. »mlečna pot« kmetic iz zaledja, ki so po več ur dnevno prinašale mleko, jajca in ostale pridelke v Trst in se ponovno peš vračale proti domu).
Obalna naselja je povezovala parenzana, ozkotirna železnica, ki je povezovala Trst in severno istrska mesta s poudarkom na prometnih povezavah, ki so potekale od morja v notranjost.
V obdobju Avstro-Ogrske država vsaj uradno ni delala razlik med narodi, čeprav je bilo moč čutiti nemški pritisk nad ostalimi narodi. Na obravnavanem področju so svoj poseben položaj zahtevali tudi Italijani. Kljub temu je bil Trst pred prvo svetovno vojno mesto z najštevilčnejšim slovenskim prebivalstvom. Tukaj so se odpirale slovenske šole, nastajala so kulturna društva.
Po prvi svetovni vojni, ko se je meja med Italijo in Kraljevino SHS vzpostavila pri Planini, je italijanska država začela izvajati vse bolj načrten pritisk na neitalijane. Leta 1920 so fašisti, ki so postajali vse močnejši, požgali Narodni dom v Trstu. Slovenci so postali državni sovražniki. Leta 1922 se je s prihodom fašistov na oblast stanje še poslabšalo. Slovenščina je bila prepovedana v vseh javnih prostorih (v uradih, podjetjih, celo gostilnah). Do leta 1927 so izgnali slovenščino iz šol. Prepovedali so slovenska kulturna, športna društva, ukinjali so slovensko časopisje, preganjali branje slovenskih knjig. Slovensko so lahko začasno govorili le v cerkvi. Italijanska država je spremenila vsa slovenska krajevna, lastna imena in priimke v italijanska. To so storili bodisi s prevajanjem ali preprostim dodajanjem italijansko zvenečih končnic (iz Janeza Valenčiča je tako nastal Giovani Valenti, Postojna pa Postumia).
Zaradi takih pritiskov in načrtnega slabljenja gospodarstva na tem področju, se je od približno 300 000 primorskih Slovencev izselilo 100 000, največ v Jugoslavijo, nekaj tudi v Argentino. Na njihova mesta pa je država priseljevala Italijane iz osrednjih in južnih predelov Italije.
Slovenci so se raznarodovanju upirali s kulturnimi aktivnostmi (tihotapljenje slovenskih knjig iz Jugoslavije), nastali pa sta tudi dve organizaciji, ki sta se borili proti potujčevanju: TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka) in duhovniško združenje Zbor svečenikov sv. Pavla. Država je ostro preganjala take oblike združevanja, pripadnike TIGR-a so zapirali in nekatere celo usmrtili.
Med drugo svetovno vojno se je na obravnavanem področju razmahnilo partizansko gibanje, ki je zajelo tudi del italijanskega prebivalstva.
Po drugi svetovni vojni se je na področju, ki je ostalo pod Italijo, položaj Slovencev delno izboljšal – država ni več izvajala fizičnega nasilja, omejevala pa je pravice Slovencev. Tako se Slovenci še danes trudijo, da bi jim italijanska država priznala enake pravice, ko jih pripadniki italijanske manjšine uživajo v Sloveniji oziroma so jih v povojni Jugoslaviji.
Vzhodni del bivše Julijske krajine je po vojni pripadel Jugoslaviji in del italijanskega prebivalstva se je izselil. Jugoslovanska oblast je po burnem povojnem obdobju (problem t. i. fojb – metanje pobitih v jame) uredila položaj italijanske manjšine z ustreznimi pravicami. Slovenci pa so lahko ponovno spregovorili v svojem jeziku.
Šolstvo obravnavanega področja kaže v 19. stoletju podobno sliko, kot je bila tedaj v vsej Avstro-Ogrski: v zadnjih letih 19. stoletja je večina otrok obiskovala obvezno osnovno šolo. Učni jezik je bil v nižjih razredih še materinščina, nato pa je prevladovala nemščina. Kljub temu je bilo še okoli 10% ljudi na tem področju nepismenih. Edina šola, kjer je potekal pouk v slovenskem jeziku, je bila gimnazija v Gorici, ki je z delom začela v šolskem letu 1913/14.
Po priključitvi obravnavanega področja Italiji, je država leta 1923 z uredbo določila, da je uradni jezik že v prvem razredu osnovne šole italijanščina. Leta 1928 so uvedli verouk v italijanskem jeziku. Temu so se upirali slovenski duhovniki, predvsem goriški škof Sedej. Z uredbo leta 1941 je določil, da je jezik cerkvenih obredov slovenski. Kljub temu so Slovenci morali tudi na tem področju popuščati pred nasilno fašistično politiko. Vse to pa je vodilo v vse hujšo asimilacijo Slovencev, ki je bila končana šele po drugi svetovni vojni. Takrat so Slovenci v Italiji dobili možnost pouka v slovenskem jeziku tudi na osnovnih in srednjih šolah, čeprav se te še vedno srečujejo s problemi (financiranje). Del obravnavanega ozemlja, ki je po drugi svetovni vojni pripadel Jugoslaviji (oziroma je danes v Sloveniji), je dobil večinoma slovenske šole, italijanski manjšini pa je jugoslovanska država omogočila šolanje v svojem jeziku.
B Praktični del
Učenci 7. razreda so dobili nalogo, da na terenu oz s pomočjo dodatne literature raziščejo spreminjanje narodnostne podobe obravnavanega področja. Raziskovali so vasi Elerji in S. Barbaro (Korošce), ki leži približno kilometer proč, v Italiji.
1. Prva skupina je dobila telefonski imenik Elerjev in morala s pomočjo priimkov ugotoviti število slovenskih, srbohrvaških in italijanskih priimkov.
2. Druga skupina si je izbrala najdaljšo ulico v S. Barbari (Korošcih) in po napisih nad vrati ugotavljala slovenske, italijanske in ostale priimke.
3. Tretja skupina je odšla na pokopališče S. Barbare in ugotovila število slovenskih, italijanskih in ostalih priimkov. Ta skupina je obravnavala priimke v treh časovnih obdobjih: do leta 1918, od 1919 do 1945 in po 1945.
|
|
Rezultati:
Prva in druga skupina sta dobili sledečo sliko glede Elerjev in S. Barbare (vir: Telefonski imenik Slovenije 2010 in napisi nad vhodi v stanovanja v S. Barbari):
|
|
Tretja skupina je dobila sledečo sliko pokopanih na pokopališču S. Barbare:
|
|
Kot zanimivost so učenci druge skupine ugotavljali nacionalno strukturo padlih antifašistov, zapisanih na spominskem obeležju v S. Barbari:
|
|
Zaključki
Prikazani podatki potrjujejo hipotezo, da je državna pripadnost in politika držav do nacionalne pripadnosti spreminjala nacionalno sliko v neposrednem zaledju Trsta od konca 19. do začetka 21. stoletja.
Posebej zanimivi so podatki, pridobljeni na pokopališču v Santa Barbari, kjer sicer skromna prisotnost pokojnikov iz časa Avstro-Ogrske še vedno kaže na večjo prisotnost Slovencev kot Italijanov v zaledju Trsta. Slika pa se začne močno spreminjati v obdobju med obema vojnama, ki je ta prostor zasedla Italija. Verjetno ne gre za tako velik porast števila italijanskih imen in priimkov pripisati zgolj doseljevanju Italijanov, pač pa tudi politiki države, ki je spreminjala neitalijanska imena in priimke v italijanska.
Po drugi svetovni vojni pa so posledice predvojne politike rodile sadove, pa tudi povojna italijanska politika ni (bila) prijazna do Slovencev, kar se kaže v velikem nesorazmerju italijanskih in slovenskih imen/priimkov.
Spomenik protifašistov dodatno kaže, da se je na tem prostoru še med drugo svetovno vojno ohranjala prisotnost slovenskega življa, ki pa se je počasi utapljala v italijanskem jeziku.
Na slovenski strani meje pa je opazen trend povečevanja neslovenskih imen po eni strani, po drugi strani pa izginjanje italijanskih imen. Vzroki prvega pojava so verjetno v priseljevanju, vzroki drugega pa v odseljevanju Italijanov v Italijo po drugi svetovni vojni, kot tudi politike Jugoslavije, ki je omogočila Slovencem polno izražanje nacionalne pripadnosti.
Literatura:
J. Cvirn et al., Ilustrirana zgodovina Slovencev, Ljubljana 1999
Neven Borak et al., Slovenska novejša zgodovina, Ljubljana 2005
Ervin Dolenc et al., Koraki v času. 20. stoletje. Zgodovina za osmi razred osemletke, Ljubljana 1997
Zlata Kastelic et al., Koraki v času. Zgodovinski atlas za osnovno šolo, Ljubljana 1999
Atlas Slovenije, Ljubljana 2005
Viri:
Telefonski imenik Slovenije, 2010
Nagrobni napisi na pokopališču Sveta Barbara/Korošci
Priimki na vhodih hiš v S. Barbari/Korošcih
Napis na spomeniku padlim antifašistom v S. Barbari/Korošcih
Dodatek
Učenci so pred odhodom v Ljubljano obiskali prazgodovinsko gradišče – kaštelir, ki se dviga nad domom. Sama prazgodovinska gradnja je že v Italiji. Objekt je delno izkopan in opremljen z informacijskimi tablami. S slovenske strani je dostop težavnejši (grmovje, neutrjena steza), na italijanski strani pa je moč do njega priti po urejeni stezi.
|
|
Ko pa ni bilo več treba biti nadarjen…
|
|
|
|