Nagrada Amnesty International Slovenije

http://sola.amnesty.si/novice/zirijo-najbolj-preprical-we-all-make-the-world-beautiful.html

Nagrada Amnesty International Slovenije za najboljši kratki dokumentarni film na temo strpnosti na 16. Festivalu dokumentarnega filma v Cankarjevem domu.

Leta 2005 je mednarodna žirija Amnesty International Slovenije prvič podelila nagrado za najboljši film na temo človekovih pravic na ljubljanskem filmskem festivalu LIFF. Leta 2008 pa je AIS ocenjevanje filmov z vidika človekovih pravic prenesla na Festival dokumentarnega filma, ki vsako leto v Cankarjevem domu poteka marca.


S podelitvijo nagrad na festivalih organizacija Amnesty International opozarja širšo javnost na človekove pravice. Ustvarjalci filmov z izbiro teh tematik posredno krepijo znanje o človekovih pravicah, strpnost in večje razumevanje za soljudi.

Letos se je od 13.3.-20.3. 2014 v Cankarjevem domu odvijal že 16. Festival dokumentarnega filma.

Amnesty International Slovenije pa je letos prvič svoje dosedanje sodelovanje na festivalu nadgradila z organizacijo filmskega natečaja za mlade iz vse Slovenije na temo strpnosti. Na natečaj so bili poslani tudi vsi kratki filmi, ki so bili na naši šoli v lanskem šolskem letu posneti na to tematiko.

Tričlanska žirija Amnesty International Slovenije, ki so jo sestavljali: vodja učenja človekovih pravic pri AI Slovenije Simona Podobnikar in Tina Plahutnik z OŠ Frana Albrehta iz Kamnika ter režiser Miha Hočevar, so izmed vseh prispelih filmov izbrala kot najboljši film na temo človekovih pravic, film We all make the world beautiful, ki sta ga Alenka Fajfar Gnezda in Bernarda Avsenik lani posneli s skupino učencev OŠ Bičevje (Lis Millaku, Art Millaku, Chenyun Lin, Lina Chen, Belmin Mržljak, Natalija Alitović, Vanesa Zidi, Amina Begić, Medina Begić, Sevim Salifoska, Oman Viktor).


Žirija med zasedanjem – z leve: Tina Plahutnik, Miha Hočevar in Simona Podobnikar.

Svojo odločitev je žirija utemeljila: “Nagrajujemo film, ki je lep dokaz, da tudi s preprostimi sredstvi, z nekaj simpatičnimi izjavami, lahko talentirani posamezniki, ki jim ni vseeno, povejo marsikaj. Simpatično in obenem sporočilno.”

Svečana podelitev priznanj je bila v četrtek, 20. 3. ob 20.00 v Cankarjevem domu, kjer se je kratki film tudi predvajal obiskovalcem zaključnega filma Festivala dokumentarnega filma v Kosovelovi dvorani.

Tina Plahutnik in Miha Hočevar med razglasitvijo zmagovalca. Foto: Tanja Ristič

Posebno omembo žirije si je zaslužil še animirani film učenca OŠ Bičevje Grege Matjana z naslovom Ne diskriminirajmo. Žirija ga je na spletni strani Amnesty International Slovenije izpostavila kot primer dobrega filma.

Podelitev priznanj ustvarjalkam in ustvarjalcem nagrajenega filma. Foto: Tanja Ristič

Vse dni trajanja Festivala dokumentarnega filma so se tekom celega dneva ob stojnici Amnesty International Slovenije pred Kosovelovo dvorano na platnu predvajali še vsi ostali filmi, ki so jih šole poslale na natečaj in so si jih obiskovalci festivala lahko ogledali.

Učenke in učenci OŠ Bičevje, ki so se udeležili zaključne prireditve Festivala dokumentarnega filma. Foto: Tanja Ristič

Hkrati so bile na informacijski točki pred Kosovelovo dvorano na voljo tudi informacije o kampanji S. O. S. Evropa, v kateri se prizadeva za pravice migrantov, beguncev in iskalcev azila na poti v Evropo in v Evropi.In čeprav Evropa včasih ni najboljša gostiteljica, pa smo gostoljubni lahko njeni državljani, zato so obiskovalke in obiskovalci festivala imeli možnost napisati svoje sporočilo dobrodošlice beguncem in migrantom.

Poleg priznanja so nagrajenci dobili tudi slastno čokolado! Foto: Tanja Ristič

Dan brez vode

Ne predstavljam si dneva brez vode. Ko so nam v šoli povedali za ta projekt, sem se zgrozila ob misli, da doma ne bi imeli tekoče, tople in čiste vode iz pipe.

Kako bi se počutili vi, če ne bi imeli vode in bi vas diskriminirali, otroci pa bi jokali zaradi žeje in različnih bolezni? Verjetno ne najbolje… Ko sem gledala posnetke Romov in poslušala prispevek, v katerem so nam razlagali o njihovem težkem življenju in kazali njihove domove, ki so bili umazani in so komaj stali na mestu, sem se počutila jezno, nemočno in žalostno obenem. Vsak dan morajo prehoditi kilometre do pipe ali potoka, da si napolnijo posode z vodo. In tu govorimo o mrzli vodi, nekatere vode pa so poleg tega še okužene in tako lahko cele družine zbolijo. Ste se kdaj spraševali, zakaj nekateri ljudje smrdijo? Zgražali ste se, verjetno. Vendar nekateri nimajo niti vode za umivanje, saj jim je ta omejena na minimalno količino na dan. Tako veččlanske družine porabijo vodo že za žejo in kuho, za ostale potrebe jim ne ostane več.

Zato vam polagam roko na srce, da stopite z nami proti tej grozoti. Pomagate že s tem, da človeka, ki ga vidite in je prikrajšan zaradi pomanjkanja vode, ne žalite, temveč mu s prijazno gesto ali steklenico vode polepšajte dan.

Rebeka Viki Ključevšek

 

Pot ob žici

Organizacija AI Slovenije v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana in Društvom Zeleni prstan je letos prvič sodelovala na prireditvi  Pot ob žici, ki je potekala od 9. do 11. maja.

V ospredju so bili cilji ohranjanja spomina na osvoboditev Ljubljane, hkrati pa druženje in rekreacija ter želja, da se obogati in omogoči, da se vrednote, ki jih Pot ob žici obuja – solidarnost, pravičnost, strpnost in odpor, usmerijo v sedanjo in prihodnjo bolj pravično družbo. Letos je izpostavljena pravica do vode: po podatkih AIS imajo v Sloveniji skoraj vsi prebivalci dostop do varne pitne vode, žal pa to ne velja za številne Rome, saj kar 20 do 30 odstotkov romskih naselij na jugovzhodu države nima dostopa do pitne vode.

Foto: Arhiv Timinga

V petek, 10. maja 2013 so se tudi učenci devetih razredov OŠ Bičevje udeležili Pohoda po Poti ob žici in hodili ZA pravico do vode.

Na predhodni delavnici o pravici do vode kot človekovi pravici so si učenci ogledali kratki film Vzporedna življenja, ki govori o življenju brez vode v romskih naseljih v Sloveniji in se ozaveščali o pravici do vode za vse ljudi, nekateri izmed njih pa so se odločili, da bodo doma napisali pisne sestavke na temo, kako preživeti dan brez vode in sestavili slogane v slovenskem in angleškem jeziku v podporo vsem, ki jim je onemogočena pravica do pitne vode.

V naslednjih dneh so učenci osmih razredov izdelali še nekaj plakatov, s pomočjo katerih so opozarjali na diskriminacijo do posameznih skupin ljudi ter pravico do vode za vse.

Plakate so učenci odnesli na Pot ob žici in jih razstavili na informativni točki Amnesty Slovenija pri stojnici na Grudi. Izbrani plakati naj bi bili kasneje razstavljeni tudi v državnem zboru.

Delavnica o slumih in diskriminaciji

Projekt šolske skupnosti v sodelovanju z Amnesty International Slovenije

Izobraževanje za človekovo dostojanstvo

Delavnice o slumih in diskriminaciji

Po obisku delavnic o slumih v Cankarjevem domu, kjer smo izvedeli veliko o življenju revnih ljudi in si tudi ogledali dokumentarni film o revni četrti v Aleksandriji, smo se udeleženci šolske skupnosti zbrali, da bi skupaj z učiteljico angleščine in pedagoginjo Alenka Fajfar napisali pismo predsedniku Nigerije in šolskemu ministru Zimbabweja. Zatem nam je pedagoginja pripravile tudi delavnice na to temo.

V prvem delu delavnic nam je učiteljica Bernarda pripravila angleške povzetke iz poročil Amnesty International s spletnih strani, ki smo jih nato skupaj prebrali, zapisali ter se o njih pogovorili. Nato smo v angleščini napisali dve pismi. Predsednika Nigerije smo opozorili na problem obrežnih naselij (riverfronts) in svoje trditve podkrepili z argumenti in izvlečki iz anonimnih zgodb nekaterih tamkajšnjih prebivalcev. Tam ljudje namreč živijo v zasilnih bivališčih, narejenih iz tistih materialov, ki jih najdejo. Otroke poučujejo tisti prebivalci teh naselij, ki znajo vsaj brati in pisati. Šola poteka pod zasilno streho, npr. pod drevesom, učenci pa pišejo s palicami v pesek. Na tak način jim v glavah pač ne ostane prav veliko.

Starši večinoma nimajo dela, čeprav bi ga radi. Ker nimajo dela, nimajo denarja, to pa vodi do pogojev, kot so pomanjkanje hrane in pitne vode, slaba izobrazba in pomanjkanje osnovnih potreb; pogosto ima eno naselje le eno ali dve stranišči za vse.

Medtem ko je naša skupina naštevala vse težave, s katerimi se ubadajo prebivalci obrežnih bivališč, je druga skupina ustvarjala plakate na isto temo. Slik učilnic pod milim nebom, okupiranih malih vodnjakov in podhranjenih ljudi res ni manjkalo. Čeprav so pogoji, v katerih živi veliko prebivalcev Nigerije in Zimbabveja grozljivi, sem se pri delu zelo zabavala, zlasti sem bila zadovoljna,da sem imela priložnost s konstruktivno kritiko opozoriti predsednika in ministra na njun nesprejemljiv način ravnanja z ljudmi. Revščina je ljudi namreč doletela zaradi prisilnih izselitev in rušenja njihovih hiš.

Dan je bil zelo zanimiv. Odkrila sem zelo uporabno življenjsko dejstvo, in sicer da je svoboda možnost, da si postavljaš svoja lastna pravila, zrelost pa sposobnost, da jih upoštevaš.

Ela Bogataj Stopar, predstavnica šolske skupnosti Ljubljana, maj 2012

Pismo predsedniku Nigerije

President of the Republic of Nigeria

Goodluck Jonathan

President’s Office

President’s Complex of Nigeria

Aso Rock Presidental Villa

Abuja

Nigeria

Your Excellency!

We are writing to you because we are seriously worried about the life conditions of more than 200.000 inhabitants of the riverfront communities in your country. We have learnt that they don’t have clean water and food. Most of them are unemployed even though they would like to work. The ones who are employed work hard but their payment is much too low to support their families. When their homes were destroyed, they didn’t get any compensation and they didn’t have the possibility to complain either. They lost everything they had and now they can’t break out of the circle of poverty. We hear that a lot of other people are also in danger of being forced to leave their homes without a warning or any time to pack their stuff.

The children in those communities lost the chance to go to school and get education. Mostly they were very successful and would have a bright future. Forced evictions result in early marriages, child labour, even prostitution.

We kindly ask you to stop forced evictions immediately and ensure that every Nigerian gets a decent home, access to clean water and proper education. We would like to remind you to act accordingly to the international laws and to respect human rights.

Students of Elementary School Bičevje, Ljubljana, Slovenia

Ljubljana, 3rd May, 2012

Poverty and Dignity

On Tuesday, March 27th,, I joined the school parliament when they visited the Documentary Movie Festival. People there presented to us how difficult life in slums can be. Slums are small villages where the poor people live. They make houses out of whatever they find and usually whole families live on about 12 m2. A woman from Zimbabwe showed us some pictures of residences like that. Children in slums don’t go to proper schools – they are taught by poor people like themselves who know at least how to read and write. Those ‘teachers’ don’t get payment for their work – they’re only teaching because they want to educate the children. The kids sit under the trees and write on the ground using sticks.

A man from Malesia who is a movie maker told us how to use media (i.e. Facebook, Twitter…) to inform other people about poverty, violence and violation of human rights. His first movie was about dignity and he recorded it as a school project. He also told us how poor people build houses on other people’s land; then the owners destroy the houses so that they can build other things. They don’t even allow the poor to take the little they have before the houses go down. The lady from Zimbabwe wanted us to close our eyes and imagine how it would be like if our homes were destroyed like that.

What is dignity? It’s our pride. How low will we go to reach our goals? Fathers in slums are doing their best to feed their families. Some people measure the respect that needs to be paid to a person in how much money they have. I think that poor people deserve more respect than most of us. I’d like to see men who destroy houses to wake up every day to face hunger, the fact that their children can’t go to school and the little place they live in isn’t even theirs. Maybe they would have more heart then.

We also watched a movie about poor people in Egypt. Their houses are small and wet but nicely decorated. The smell on the streets is horrible but they don’t seem to notice. It’s shocking how awful their life conditions are. They have little food and can’t bake bread if it’s raining. An old man that lives in a house which is always flooded spends every moment he has removing the water. If he just left it, the water would get to his bed as well as other things that need to be dry. The movie also showed positive things like marriage.

I think we should help the poor. But there can be a problem if we give money to a beggar who goes and buys alcohol, drugs and cigarettes. These things are even more dangerous if you hardly have enough money to buy food, but you have to spend it on drugs.

Organisations like UNICEF, Karitas and Amnesty International also help the poor. Every old dress that’s too small for us; all the toys that we don’t play with anymore; the books that we last read when we were three; we can give these things to organisations like that and make someone somewhere very happy.

My opinion is that the poor need help. We can’t always help them but we must be respectful to everybody, even them. Who knows what they’ve been through, but it’s probably worse than anything we can imagine. Some have enough dignity not to earn money with prostitution, most of them don’t commit suicide. They deserve to be treated nicely and with respect, because they’re the bravest of them all.

Ela Bogataj Stopar